Učne poti

 

IZHODIŠČE: Parkirišče pri Podružnični OŠ Topol (krožna pot)

DOLŽINA POTI brez postanka 2h 45min

 

1. PRI KOZOLČKU

Podružnična osnovna šola Topol je ena izmed visoko ležečih popolnih devetletnih šol v Sloveniji. Njena matična šola leži več kot 300 metrov nižje v Preski pri Medvodah. Osnovna šola omogoča prebivalcem zaselkov v bližnji in daljni okolici, da se njihovi otroci šolajo v mirnem, naravnem in brezstresnem okolju. V njej se poleg pouka odvijajo različne prireditve, zato predstavlja izobraževalno, kulturno in družabno središče.

 

2. PORENTOV VODNJAK

Ob vznožju Sv. Jakoba si lahko ogledamo kmečko domačijo, z lepo obnovljenim vodnjakom.

Vodnjak s podtalno vodo je grajen na mestu, kjer je močan podzemski vodni tok. Voda se dvigne na verigi z navijanjem na vitel. Domačini so ga uporabljali kot edini vodni vir vse do leta 1997. Obnovljen je bil leta 2002. Zaščiten je z lesenim ohišjem in pokrit s strešico, ki je pokrita z opeko. Prilagojen je telesnim zmogljivostim odraslega človeka, da lahko vzame polno vedro iznad jaška.

 

3. KMETIJA MAMOVEC 

Tehovec je majhna vas v Polhograjskih dolomitih s šestimi hišnimi številkami in 22 prebivalci ter  z nadmorsko višino 700 metrov. Leži severno pod Sv. Jakobom (806 m) nad Medvodami. Vas ni strnjena v naselje, ampak jo sestavljajo posamezne kmetije in stanovanjske hiše, ki so posejane ob glavni cesti. Med njimi leži tudi kmetija Pr' Mamovc. Kmetija ima ugodno lego, saj leži na samem ob koncu vasi, na severozahodnem pobočju griča, 200 metrov odmaknjena od glavne ceste, kjer je križišče pomenbnih izletniških poti. Pri mamovskem znamenju, ob vznožju Sv. Jakoba, je čudovita razgledna točka. Tu se  proti vzhodu vidi cela veriga Kamniških in Savinjskih alp, Šmarna gora z Grmado, Sorško in Ljubljansko polje, v južni smeri pa Jetrbenk, ter Sv Jakob. Proti zahodu je Polhograjska Grmada, Tošč, Gonte, Igale, Govejek, Osolnik in celo Triglav.

 

Fran Saleški Finžgar omenja Mamovca v črtici Na Petelina:

 

Leta 1910 sem le utegnil spet sesti in pisati. Prva črta je bila Na petelina. Saj sem bil že prej mnogokrat doma na lovu, na petelinjem pa še ne. Škof Jeglič je dal v zakup lov goričanske graščine. Prvi petelin me je tako prevzel, da sem ta lov opisal. Moj lovec je bil posestnik Bernik, Mamovec iz Tehovca. Poštenjak in dobričina, toda lovec poleg vsega težaškega domačega dela. Ko so zapeli petelini, se menda ni nobene noči več pošteno zaspal. Kajkrat mi je rekel: »Če bi prišla dva, pa bi me prvi vabil na svatovščino, drugi na petelina, bi šel kar rajši z drugim«.

 

4. SV. JAKOB 

V kraju Topol pri Medvodah imamo župnijo sv. Katarina. K njej spada tudi podružnica sv. Jakoba. Ta cerkev stoji na strmi vzpetini, podobni griču. Na vzpetino vodita dve poti, daljša vodi vse okoli vzpetine, krajša pa se prepleta naravnost po vzpetini navzgor. Sv.Jakob je eden najbolj slikovitih slovenskih gričev, saj se povsem sklada z okoljem. Cerkvica sv. Jakoba je  iz začetka 17. stoletja in označena kot kulturni spomenik. Ob potresu, leta 1895, je bila močno poškodovana, zdajšnji videz pa ima od leta 1898. Cerkveni strop je raven, prezbiterij prekriva polkupola z grebeni. V glavnem oltarju je kip sv. Jakoba z dvema svetnikoma. Ob cerkvi rastejo tri značilne slovenske lipe, naokrog je več klopi, saj je vrh odličen razglednik na vse strani.

 

Na Sv. Jakob je dostop mogoč iz več izhodišč: - Z mestnim avtobusom št. 5 do Podutika, nato pa peš mimo kamnoloma na Preval, desno mimo spomenika »Kurirčku« in s ceste na označeno gozdno pot čez Toško Čelo. Do Topola je po vozni cesti in nekaj bližnjicah še dobro uro hoda. Lahko pa se iz Medvod odpravimo skozi Presko v Žlebe ali mimo Mednega skozi Seničico do Pristave, nato pa peš do poznogotske cerkve sv. Marjete v Žlebe (488 m).  Omeniti moramo vsakoletno prireditev na  Sv. Jakobu, 26. decembra, na dan obletnice plebiscita. Leta 1990 so na sv. Jakobu domačini pričakali prvo slovensko vlado in nato skupaj praznovali rezultate plebiscita za samostojno Slovenijo. Srečanje je postalo tradicionalno, ne glede na vremenske razmere se na kulturnem programu vsako leto zbere velika množica.

 

5. ROG 

Že od daleč nas pozdravlja križ na vrhu hriba. Zgodovina križa sega v leto 1935, ko je bil v Ljubljani evharistični kongres. V spomin na ta dogodek so po slovenskih vrhovih postavljali križe. Med njimi tudi na Rogu in Jetrbenku. Po 2. svetovni vojni je dala takratna oblast podreti oba križa. Na pobudo misionarja – patra Volka, ki je vodil misijon na Sv. Katarini, so leta 2000 križ ponovno postavili. Podnožje križa je iz betona in ojačano ter podaljšano z nerjavečim jeklom. Kostanjev les so priskrbeli domačini. Križ so izdelali na kmetiji v Zanožju. Ko je bil sestavljen, so ga s helikopterjem podjetja Stroj iz Radovljice odpeljali na hrib. Blagoslovil ga je nekdanji beograjski nadškof, gospod Perko. Poleg domačinov, ki so z delom in denarjem podprli postavitev, sta sodelovali tudi tovarna Goričane in občina Medvode.

 

6. JETRBENK 

Hrib je visok 774 m. Na njem naj bi prebivali roparski vitezi Herterberški. Prebivali so v gradu, ki je bil zgrajen na hribu. Grad naj bi porušil potres. Na Jetrbenku stoji križ. Prvič so ga postavili leta 1935 ob evharističnem kongresu v Ljubljani. Po vojni so ga po naročilu občine Medvode podrli in lastniku zemljišča, kjer je križ stal, izstavili celo račun za opravljeno delo. Leta 1991 so postavili nov križ, ki je stal samo do leta 1996, ko so ga neznanci v noči med 10. in 11. novembrom odžagali. Križ  je bil obnovljen in ponovno postavljen 15. marca naslednje leto. Prečni tram je nov,  ker se je stari polomil, nov pa je tudi križ iz petih ogledal, v njem pa še manjši križ  z Jezusom. Nov križ so postavili na star odžagan del in ga zaradi varnosti okovali do višine treh metrov. Na vrhu je dodana še kovinska konica in svetilka, ki sveti ob posebnih priložnostih. Obnovljen betonski podstavek je še iz leta 1935, kar povedo letnice na treh straneh.

 

Legenda

 

Na Jetrbenku naj bi živel zmaj, ki je razgrajal po okoliških vaseh. Ljudje so se ga bali. Nekoč so se domislili, kako se ga znebiti. Kot nalašč je pri Sveti Marjeti krava povrgla mrtvega teleta. Meščani so nato teleta prerezali, ga napolnili z apnom in nastavili zmaju. Zmaj je teleta požrl. Zaradi apna je postal žejen in je šel pit vodo. Ko je pil, je apno začelo vreti in tako se je tudi zmaj razkuhal. Ljudje so se tako za vedno znebili zmaja.

 

Kapelica pod Jetrbenkom

 

Kapelico je postavil Franc Bizant starejši, leta 1947. Pred nekaj leti jo je njegov vnuk Jelo Čarman povsem prenovil. Kapelica je posvečena v čast Mariji. Postavil jo je v zahvalo, ker so se sinovi srečno vrnili iz 2. svetovne vojne.

 

7. CERKEV SV. KATARINE 

Zavetnica je sv. Katarina Aleksandrijska (738m). Pred ustanovitvijo je področje spadalo v pražupnijo Ljubljana – Šentvid. Lokalija je postala 1787, župnija 1876. Cerkev je sezidana leta 1554, prezidana 1768, posvečena leta 1919. Leta 1920 je prezbiterij in oltar preuredil arhitekt Ivan Vurnik. Podobo sv. Katarine v glavnem oltarju je naslikala Helena Vurnik.

Križ v glavnem oltarju je delo Franceta Kralja. Orgle iz leta 1915(Milavc) so leta 1996 zamenjale nove (mariborska delavnica). Cerkev velja kot romarska. Glavni praznik je na god sv. Katarine – 25. novembra, žegnanje pa drugo nedeljo v oktobru.

 

Zavetnica župnije je sv. Katarina Aleksandrijska. Kot mnoge druge, so tudi njo med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov prijeli in odvedli pred sodišče, da bi jo odvrnili od krščanske vere. Toda ona se je odlično zagovarjala in mnoge prepričala o pravilnosti krščanske vere. To nam prikazuje tudi slika v glavnem oltarju iz leta 1919, ki je delo gospe Helene Vurnik. Obraz prvega filozofa je divji, srednji z zadržanim zanimanjem posluša, levi pa razmišlja s sklonjeno glavo. Zaradi tega dogodka je sv. Katarina Aleksandrijska priprošnjica za zdravo pamet.

 

8. VREMENSKA HIŠICA 

Postaja je na višini 685 m nad morjem. V Polhograjskem hribovju je to edina klimatološka postaja, padavine in snežno odejo pa merijo tudi v Šentjoštu nad Horjulom in v Črnem vrhu.

Meteorološko postajo so na Topolu postavili 1. septembra 1895, na nadmorsko višino 730 m. Bila je postaja 4. reda, kar pomeni, da so opazovalci merili količino padavin in višino snežne odeje ter opazovali meteorološke pojave. Med 1. aprilom 1941 in 1. januarjem 1949 na Topolu ni bilo meteoroloških meritev. 15. maja 1954 so postajo prestavili k novemu opazovalcu, ki je bil od prejšnjega 22 m nižje.1. julija 1989 je bila padavinska postaja na Topolu ukinjena.

 

Septembra 1895 je na Sv. Katarini, začel z meteorološkimi opazovanji in meritvami župnik Franc Dolinar. Ko je marca 1904 prenehal, je z delom nadaljeval Janez Meršolj- opazoval je do maja 1908. Od novembra 1924 do aprila 1941 je meril višino padavin  in snežne odeje ter opazoval Andrej Pavlih. Po drugi svetovni vojni, do decembra 1948, je bil meteorološki opazovalec Jakob Belec, nato pa do julija 1954 Jože Košir.

 

Od 1. septembra 1989 je na Topolu pri Medvodah klimatološka postaja, postavljena na 685 m nad morjem; Pavla Sušnik meri in opazuje meteorološke parametre na tej postaji. Na Topolu od 1989. merijo temperaturo in v vlago zraka , smer in hitrost vetra, količino padavin in višino snežne odeje ter opazujejo oblačnost in meteorološke pojave. Od decembra 2000 merita temperaturo in vlago zraka tudi avtomatska senzorja.

 

Na klimatološki postaji na Topolu in na vseh klimatoloških postajah opazovalci opazujejo in merijo vremenske pojave trikrat dnevno in to ob 7., 14. in 21. uri po krajevnem času (oz. ob 8., 15. in 22. uri po poletnem času). Enkrat tedensko menja trak na higrografu, instrumentu, ki izrisuje krivuljo vlage zraka.  Neprekinjeno, tudi med opazovalnimi termini, opazuje obliko ali vrsto padavin in meteorološke pojave. Tako opazuje in beleži npr.: dež, sneg, dež in sneg, točo, poledico, meglo, meglico, ledeno meglo, bliskanje, grmenje, mavrico, močan veter, viharni veter,….Pri vseh napiše čim bolj natančen čas začetka in konca pojava in njegovo jakost. V primeru, da povzroči viharni veter ali kakšen drug meteorološki pojav škodo, opiše opazovalka tudi nastalo škodo.

 

Učno pot smo raziskovali učenci predmetne stopnje z mentoricama go Darjo Šinko in go Simono Jarc.

 

 

 

 

 

Poti so naša preteklost in prihodnost. Našo je čas že močno zabrisal. Prehodili smo jo znova in na njej spoznali del krajevne zgodovine, prvič okusili kuhane suhe hruške, prvič videli in slišali, da košček skrivnostnega kraškega sveta leži kar pred našim domačim pragom. Kadar po izhojenih stezicah, hribih in dolinah hodiš s prijatelji, je pot krajša, zabavnejša in ostane prežeta z nepozabnimi vtisi.

 

IZHODIŠČE: Parkirišče pri Podružnični OŠ Topol (krožna pot)

DOLŽINA POTI: 2 h 10 min brez postanka

 

Od parkirišča se podamo mimo mlake do prvega križišča, v katerem najdemo kapelico in kažipot. 

 

1. KAPELICA

Uradnih podatkov kdaj, kdo in zakaj je bila kapelica postavljena nismo našli. Kolikor daleč nazaj seže spomin ljudi, je stara najmanj 200 let. Zunanjo, zahodno stran kapelice krasi freska Sv. Florjana, vzhodno pa freska Brezmadežne Marije z rožnim vencem v roki. Na notranji, zahodni strani najdemo fresko Sv. Jakoba s popotno palico in culo, na vzhodni strani pa Sv. Katarino s kolesom in mečem. V kapelici stoji kip Srca Jezusovega.

 

2. SV. JAKOB STAREJŠI

Prvi mučenec med apostoli, obglavljen v Jeruzalemu. V 7. stol. so bile njegove kosti prenesene v Španijo. V srednjem veku so na božjo pot, ki je vodila tudi čez naše kraje, k njegovemu grobu, v Santiago de Compostela, romali tudi Slovenci. Velja za kmečkega svetnika. Tedaj mora biti košnja opravljena, pšenica požeta in v kozolcu, ajda vsejana,… Pozneje postane tudi zavetnik vseh romarjev. Od 12. stol. ga upodabljajo kot romarja z značilnim klobukom, palico, torbo in čutaro. Po njem se posušena bučka z vodo, ki so jo nosili romarji za pasom, imenuje »jakobova flašca«.

 

3. SV. KATARINA

Mučenica, ki so jo mučili na kolesu. Iz njenega groba na Sinaju naj bi kapljalo olje s čudežno močjo. Po legendi iz 7. stol. je znala prepričljivo zagovarjati krščanstvo pred 50 učenjaki. Velja za zavetnico profesorjev, študentov, dijakov, zdrave pameti.

 

4. SV. FLORJAN

Rimski častnik, ki je v času Dioklecijanovega preganjanja prestal mučeništvo in bil vržen v reko Anižo. Upodobljen je kot rimski vojščak, ki z golido zliva vodo na gorečo hišo. Od 19. stol. je zavetnik gasilcev in mlinarjev. Velja tudi za priprošnjika pred sušo, povodnijo in vojsko.

 

5. KAŽIPOT

Na križišču vodijo poti proti cerkvi sv. Katarine in sv. Jakoba, Rogu in Jeterbenku, proti Slavkovemu domu in Golemu Brdu, Ravniku in Toškemu Čelu, Robežu, Grmadi in Tošču.

 

Naša pot pa nas vodi v vasico Belo, do kmetije odprtih vrat Pr' Lenart. Pot nadaljujemo mimo gostilne Dobnikar, mimo kozolčkov in desnega odcepa za Robež.

 

6. SPOMENIK NOB

Spomenik je postavljen padlim borcem in umrlim v taboriščih od leta 1941 do 1945. Postavili so ga krajani na dan borca, leta 1978. Izklesal ga je France Tavčar. Kamniti podstavek in oblika griča sta delo krajana Jožeta Koširja starejšega.

 

Od spomenika se sprehodimo do kozolčka.

 

7. KOZOLČEK

Sporočilo na njem nas vabi na pot po bregovih–Dolomitov vrhovih. Po makadamski cesti se lahko odpravimo proti Grmadi in Tošču, v svet zaščitenih rastlin kranjske lilije, Blagajevega volčina, jožefice in Clusijevega svišča, svet divjega petelina in gamsa.

PUSTITE JIH ŽIVETI!

 

Za kozolčkom se po gozdni stezici povzpnemo do klopce.

 

8. OSTANKI 2. SVETOVNE VOJNE

Trije betonirani podstavki v gozdu pričajo o nemško-italijanski okupacijski meji, ki sta jo okupatorja slovenskega ozemlja določila leta 1941. Les za žično ograjo so Nemci začeli pripravljati spomladi leta 1942. Ker jim je bila pri postavljanju meje hiša Kopač Valentina (Štancarja) v Ravniku na poti, so jo podrli, njega s številno družino pa izselili in mu dali malo kočico v Gutah. Meja, ločena z bodečo žico in varovana z bombami, je bila dolga 171 km. Na našem področju je potekala v smeri Toško Čelo-Ivovk-pod gostilno Dobnikar-nad Selišjem (naša stojiščna točka)-čez peskokop-po grebenu Goljeka do Grmade-Tošča in naprej do Primorske. Raztezala se je od 30-40 m široko, ponekod celo 100-200 m. Tudi na Toškem Čelu so stali 4 stebri, ki so bili med seboj oddaljeni 6 m. Na njih je stala lesena konstrukcija, s katere so okupatorji nadzorovali mejo. Mejo so redno nadzorovale tudi nemške patrulje. Nemci so imeli glavno komando v župnišču pri cerkvi sv. Katarine. Med bivanjem so na zahodni steni zgradili bunker, ki so ga farani podrli, ko so obnavljali fasado.

 

Po grebenu pridemo na makadamsko cesto. Sledimo markaciji ali nadaljujemo po cesti. V kamnolomu zavije cesta levo in strmo navkreber, mimo odcepa za Grmado. Na prevalu se začne spuščati. Čez nekaj časa zagledamo na levi strani ceste znak za naselje Belo. Prispeli smo na Ojstrice, ki jih prepoznamo po številnih novogradnjah. Sledimo smerokazu Pr' Lenart, ki nas po cesti pripelje do starega vaškega jedra na Belo.   

 

9. VAS BELO

Belo je gručasto naselje, ki leži na nadmorski višini 683 m. Vas je bila prvič omenjena v urbarju za Polhov Gradec že pred nekaj več kot 500 leti, natančneje leta 1498. Zapis Nabela, Nabelin, Vinnderwela, An der Wella, An der Welli priča le o dajatvah, ki so jih bili vaščani dolžni plačati graščaku. Urbar hrani Arhiv Slovenije. Že pred 500 leti so vas sestavljale tri kmetije. Do danes so arhitekturno podobo ohranile vse tri skoraj v celoti. Domačija Pr' Lenart je spomeniško zaščitena. Obsega stanovanjsko in preužitkarsko hišo, kaščo, hlev s senikom, čebelnjak, sušilnico za sadje, toplar, spominsko ploščo Liziki Jančar – Majdi.

 

Posebno pozornost pritegnejo umetelno izrezljana vhodna hišna vrata s portalom, ki nosi častitljivo letnico 1858. Občina Medvode jih je poimenovala zelena vrata glavnega mesta in so zaščitni znak Turistične zveze Medvod. Simbolizirajo vstop v zeleno zaledje občine Medvode, Krajinski park Polhograjskih Dolomitov, ki nudi možnost rekreacije in sprostitve od sodobne naglice utrujenim ljudem.  Leta 2004 je domačija na stežaj odprla vrata utrujenim popotnikom. Posebnost, s katero se lahko okrepčamo na domačiji, so kuhane suhe hruške, ki jih sušijo v sušilnici še na tradicionalni način. Nekoč so jih v vasi gojili vsaj 36 različnih vrst! 

Zelenke, rumence, rjavke, tepke, setniške, mokarce, kongresnice, vrhnčanke, putrne, šivovke, rožmarince, fajfarce, drobnice, jajčnce, štule, prsedovke, pšeničnice, plašarce, ipavke, ledarce, trnovke, špehule, vodenice, usranke, rančevke, bržiške, medgane, jakobke, krvojence, ceplence, sladkulce, ta suhe, dunajska slava, krhlovke, rovtarce, špurgarce.

 

Iz vasi nas kažipot usmeri v Žirovnik. Na začetku poti se nam na levi strani odpre čudovit pogled na prisojno polico, kjer ležijo od leve proti desni vasi Tehovec (sv. Florjan), Brezovica (sv. Jakob) in Topol (sv. Katarina), vsaka s svojo cerkvico. Po kolovozu nadaljujemo pot do prvega gozdička in sledimo markacijam. Po senčnem gozdnem kolovozu se spuščamo navzdol vse do Hrastenic. Nadaljujemo čez dvorišča hiš do glavne ceste. Zavijemo levo čez most, gremo mimo asfaltiranega odcepa, ki vodi proti Osredku, Topolu (Katarini) in Belemu. Na naslednjem makadamskem odcepu spet zavijemo levo, kjer nas kažipot usmeri proti Sv. Katarini. Pot se vije v hrib. Na desni strani bomo kmalu zagledali manjšo naravno plezalno steno, opremljeno s klini. S ceste pred domačijo Seničar zavijemo levo na markirano stezo v gozdiček. Kmalu nad sabo zagledamo domačijo Ravnikar. Prispeli smo v Ravnik.

 

10. RAVNIK

Ravnik je manjša, a izrazita apnenčasta planota, razjedena s plitvimi vrtačami. V večini je poraščena z gozdom. Razteza se v smeri proti Toškemu Čelu. Del Ravnika, po kateri nas vodi pot, je odprta valovita travnata planjava, na kateri opazimo vrtačo.

 

11. VRTAČA

Vrtača je ena najpogostejših kraških pojavov. Nastane zaradi vode, ki pronica skozi razpoke v notranjost zemlje in raztaplja apnenec. Vrtača je skledaste oblike in ima ravno dno. Dno je pokrito z rdečo prstjo ali jerino. Rdeča prst ali jerina je tisti del apnenca, ki ga voda ni mogla raztopiti, zato se je počasi nabiral na dnu vrtače. Kmetom na krasu primankuje obdelovalnih površin, zato pogosto obdelajo dno vrtače. Neobdelane vrtače zarašča robidovje in grmičevje. Vrtača je v Ravniku nastala zaradi karbonatnih tal, ki so značilna za višja območja Polhograjskih Dolomitov. Apnenec je tu temno-sive barve, zato je tudi zemlja črnikasta.

 

ALI VEŠ: Na področju Ravnika ne moremo mimo dveh zanimivosti, ki nista neposredno na naši poti.

 

12. PODZEMNA JAMA MALINCA

Izredno lepa na tem območju je podzemna kraška jama Malinca, ki je v celoti zakapana. Medvoški jamarji pravijo, da ima vse, kar imajo velike jame. Na vhodu je kapnike poškodovala zmrzal. Kmalu po vstopu se jama počasi zoži. Prispemo do prvega brezna. Skozi njegove strme ožine se spustimo po 5 m dolgi lestvi. Sledi najtežji del. Z dna brezna vodi ozek blaten rov na vrh 17 m globokega brezna. S kar neprijetnim občutkom se spustimo 27 m globoko. Stene jaška so oblečene v sigo najlepših barv. Na dnu brezna sledimo nekdanjemu vodnemu toku. Vsepovsod kapniško okrasje, med drugim tudi tisto najredkejše-korale, ponvice vode in nenavadne tvorbe. Na koncu se jama slepo konča, zato je povratek nazaj možen le po isti poti. Jama je izredno težko dostopna. Njen ogled je možen le pod vodstvom izkušenih jamarjev.

 

13. APNENIČARSTVO

Ljudsko izročilo pravi, da so v Ravniku žgali tudi apno. Z njim so oskrbovali Ljubljano, ko so jo po hudem potresu, leta 1895, začeli obnavljati. Leta 1967 sta apnenico postavila še danes živeča Rudolf Malovrh in Ivan (Ivko) Setnikar. To apno je za gradnjo hiše uporabil tudi moj oče (op.p.). Apneničarstvo, tudi apnarstvo, žganje apna je postopek pridobivanja apna z žganjem apnenca pri temperaturi nad 900° C. Apno so žgali v apnenicah. Prostor, kamor so jo postavili, so najprej poglobili za okoli 1,2 m. Sestavljena je bila iz velikega valjastega pletenega koša. Koš so spletli iz leskovih, bukovih in gabrovih palic. V premeru je meril 4-4,5 m, v višino pa je segal 6,5-7 m. Znotraj so ga obložili z ilovico. Na dnu koša so najprej iz kamenja sestavili obok s kuriščem, nato pa kamenje naložili v koš do vrha. Na vrhu so skale po 48. urah zasuli z 10-15 cm ilovice, v katero so naredili zračnike. Skoznje so po 78. urah začeli sikati ognjeni petelinčki, kar je bilo posebej lepo videti ponoči. Apnenico take velikosti so štirje moški sestavljali deset dni, kurili pa 6-7 dni. Iz nje so dobili 21,5-22 ton apna. Apno so uporabljali v gradbeništvu, v strojarstvu, usnjarstvu, za beljenje bivališč, za gnojenje in konzerviranje jajc.

 

Mimo vrtače se povzpnemo po stezi čez travnik in v gozdiču sledimo smerokazu. Pri klopci zavijemo na levo. S steze pridemo na makadamsko cesto. Nadaljujemo naravnost. V križišču stoji kozolček z dobrodošlico. Zopet zavijemo na levo. Krožno pot sklenemo pri kapelici, ki smo jo že opisali na začetku poti. Zavijemo desno in po 100 m hoje ugledamo cilj-parkirišče pred Podružnično OŠ Topol.

 

Učno pot smo raziskali Jan Maletič, Gregor Trampuš, Jan Kršinar, Mateja Čarman in Tobija Ogrizek pod vodstvom mentorice ge Polone Kožlakar.